Vedno sem mislila da bom živela doma, nikoli si nisem želela od doma, na kar me je po srednji šoli sestra dobesedno prisilila, da sem šla študirat na morje, takrat pa sem se na novo rodila, zaživela sem po svoje, celo izpit za čoln sem šla opravit.
Bila sem zelo sramežljiv in ubogljiv otrok, kamor koli si me dal, tam sem bila pridna in tiho. Moja sestra je bila čisto nasprotje tega, ona me je vzela z seboj, ko je kam šla in mi govorila, da moram študirat, da moram od doma, takrat sem bila jezno nanjo in je nisem razumela. Enostavno sem bila prepričana, da ona mene ne razume. Danes ji lahko rečem samo hvala, kako hvaležna sem jaz njej, da me je prisila, da sem šla študirat na morje. Prvi meseci so res bili naporni, ker sem bila prestrašena, nisem se znašla, potem pa sem zaživela, spoznala nove ljudi, družila sem se z domačini, ki so velikokrat šli na morje z čolnom in imeli izpit za čoln, saj so ga naredili že zgodaj. Vedno so me povabili zraven in tako smo vikende preživljali na morju.
Večkrat so mi dali, da malo vozim čoln in seveda sem imela vedno bolj močno željo, da naredim izpit za čoln in s tem sem pridobila na samozavesti. Meni ni izpit za čoln prinesel samo izpita, prinesel mi je veliko več, dobila sem na samozavesti, postala sem bolj odločna in začela sem verjeti sama sebi. Za menoj ni bilo več staršev, sestre, nikogar, uspevala sem sama. To pa je bilo vredno.
Od takrat naprej sem začela živeti polno življenje, predvsem pa svoje, začela sem spoznavati sebe, kdo sem in kaj si želim, tako sem danes srečen človek, ker imam izpit za čoln, ki mi pomeni največ na svetu, ker vem, kaj mi je v življenju prinesel. …