Nekateri okna jemljemo kot nekaj normalnega, jaz pa sem videla, da nekaterim okna še kako pomenijo v življenju. Imela sem mojo predrago teto, ki sem jo rada obiskovala, kadar koli sem našla čas in če me sedaj vprašate, če sem šla dovolj k njej, bi vam takoj odgovorila da ne. Ja, moja teta in okna. Sedaj ko se spominjam nje, se vedno spomnim nje in okna.
Zakaj tako?
Vedno in res čisto vedno, ko sem se peljala po cesti proti njej in sem prišla z avtom na ovinek, kjer je stala njena hiša in se je videlo njeno okno je sedela pri oknu in gledala skozi njega. Vedno so bile zavese na tem oknu odgrnjene na pol in vedel si, da okna ne bo nikoli zagrnila ko je bil dan. Zvečer je spustila polkna na oknu, a prvo opravilo zjutraj je bilo, da je dvignila polkna in zajtrk jedla pri oknu.
Tako jo je bilo vedno lepo videti, ker sem jo imela res neizmerno rada in okna ne bom nikoli pozabila. Ker je živela sama ji je to bil edini kontakt z svetom in dogajanjem zunaj. Rada je opazovala ljudi, lahko rečem, da je vse videla, vendar ni bilo nikomur nadležno, vsi sosedje so vedeli, da so okna za njo pogled v svet in ni jih motilo, tako ni motilo nje, če je videla, da vidijo, da gleda in ni motilo sosedov, vedeli so, da je to vse kar ima, okna, so ta ki ji dajo življenje.
Po navadi ko sem prišla k njej, sem točno vedela kje je in ne moreš zgrešiti njenega okna, pravzaprav bi mi bilo čudno, če ne bi sedela tam pri oknu in se nasmejala, ko sem vstopila k njej. Vedno me je bila neizmerno vesela in pogleda skozi okna ni nikoli pozabila, ko sem se odpeljala.…