Ko sva prenavljala stanovanje, sem si najbolj želela odprt, zračen prostor. Brez tistih težkih vrat, ki zapirajo vsako sobo posebej. A hkrati sem vedela, da popolnoma odprt tloris pri nas ne deluje – otroci, kuhanje, delo od doma… vse se sliši povsod. Potem mi je oblikovalka predlagala nekaj, kar se mi je sprva zdelo čudno – nihajna vrata.

‘Delujejo v obe smeri,’ mi je rekla. ‘Lahka, elegantna in ne delajo pregrade, ampak tok.’ Priznam, da si jih nisem znala dobro predstavljati. A ko sem jih videla v salonu, me je takoj pritegnilo, kako naravno se premikajo – brez napora, brez kljuke. Nihajna vrata se preprosto zibljejo, kot bi dihala skupaj s prostorom.

Ko so jih namestili med kuhinjo in dnevno sobo, sem razumela, zakaj jih je priporočila. Na eni strani slišim otroke, kako se smejijo ob risankah, na drugi strani pa mirno kuham, brez da bi bil prostor zaprt. In kar je najboljše – ko grem skozi, ni treba nič odpirati ali zapirati. Samo nežno potisnem in nihajna vrata se sama vrnejo nazaj.

Zanimivo je, da so ta vrata postala skoraj simbol našega vsakdana. Tako kot se prostor ne zapira popolnoma, se tudi življenje ne. Nihajna vrata me vsak dan spomnijo, da je gibanje naravno. Da lahko greš naprej ali nazaj, in oboje je v redu.

Mogoče zvenim pretirano sentimentalno, a nihajna vrata so zame postala več kot le kos pohištva. So opomnik, da gibanje prinaša lahkotnost – v prostoru in v mislih. Da nič ne rabi biti togo, če mu pustiš, da se premika po svoje.